V projektu Lesni feniks sodelujejo tudi dijaki Šolskega centra Škofja Loka (ŠCŠL), v sklopu katerega deluje tudi Srednja lesarska šola. Dijake skozi projekt vodi profesor Dimitrij Jeraj, sicer arhitekt po izobrazbi. Vprašali smo ga, kakšne so njegove izkušnje pri izvajanju prve faze projekta.
»Preden sem se znašel v učiteljevanju, sem kot arhitekt večinoma z zasebnimi naročniki snoval njihove domove. Kot učitelja pa me zanima, kako v ustvarjalnost sprožiti tisto močno energijo, ki jo imajo zgolj mladostniki. Poučujem deduktivno, z dijaki od začetka do konca njihovega izobraževanja razvijamo izdelke, sprva kot abstraktne likovne podobe, ki jih postopoma prevajamo v konkretne in uporabne predmete. Najvidnejše izdelke vsako leto objavimo v šolskem letnem katalogu,« nam je povedal uvodoma.
Kaj občutite ob besedi les?
Les na daljavo vzbuja veliko pomislekov, v neposrednem stiku pa je nepremagljivo očarljiv.
Kakšna je vaša misel o ponovni uporabi lesa?
Kot vsaka stvar mora biti tudi ponovna raba lesa domišljena; proti propadu zaščiten les je namreč lahko tudi zdravju škodljiv. Vendar je logično, da bo treba ob novem lesu uporabnikom ponuditi tudi rabljenega. Pa ne zgolj zato, ker s tem zmanjšamo sečnjo in gospodarno ravnamo z naravo, temveč tudi zato, ker že rabljen les nagovarja s številnimi zgodbami, ki jih pripovedujejo njegove brazde življenja. Ponovno rabljen les je modrejši, občutek ob njem je globlji.
Kakšno vlogo imate v projektu Lesni feniks?
V šoli vodim projekt, vanj so vključeni dijaki štirih razredov višjih letnikov Srednje lesarske šole, študent Višje šole za lesarstvo in pet mentorjev: Irena Leban, Janez Belič in Peter Kurnik, vsi inženirji lesarstva. V veliko pomoč sta nam seveda tudi delavniška mojstra, Jože Gregorc in Bojan Prezelj. Dijaki štirih razredov so v 1. fazi projekta pripravili idejne zasnove, dva razreda in študent pa tudi podrobne izvedbene načrte. Razred 3. letnika tehnikov pa je v naši delavnici izdelal prototipe klopi.
Zakaj ste se v ŠCŠL-ju odločili sodelovati v projektu Lesni feniks?
V šoli redno vsako leto sodelujemo pri vrsti ustreznih projektov. Projekti nam namreč pomenijo tudi način za boljšo socializacija dijakov, pa tudi razumevanje tržnega in kulturnega prostora, kar je eden pomembnih vzgojno-izobraževalnih ciljev. Dijaki, ki se s svojim delom ne vključujejo v vsakodnevno življenje, ki ne poznajo sveta, ne morejo prav globoko spoznati samega sebe, se samouresničevati in biti samozavestni. Za razvoj osebnost so ključni sodelovanje, interakcija, odnosi, …
Kako so se dijaki odzvali na naloge v projektu, na načrtovanje klopi in njihovo izdelavo?
Letom ustrezno, po mladostniško seveda. Glasno in s paleto komentarjev vseh vrst. Ko pa pogledate njihove izdelke, imajo ti skoraj vsak svoj posebni način rešitev. To me izredno veseli. Navdušujoče je bilo, ko so se usedli na svoje klopi, na klopi, ki so si jih zamislili, naredili zanje načrt na papirju oziroma ekranu, in jih nato izdelali in se nanje končno usedli. Dijaki so bili deležni mnogih pohval, kar jim je seveda godilo, zadovoljni in ponosni so bili, da lahko z njimi razveselijo druge.
Zanimivo pa se mi je zdelo moje osebno opažanje, da ko v takem projektu sodelujejo dekleta, tokrat sta bili dve, je vzdušje bolj ustvarjalno in izdelki boljši, lahko bi rekel kar bolj ‘kultivirani’. To je seveda dobro, zato si želim v naslednjih prvih letnikih čim več deklet, torej vabim dekleta, da se vpišejo na našo šolo.
Kakšne učinke ima lahko po vašem mnenju ta projekt izdelave urbanega pohištva iz odsluženega lesa?
Poleg že omenjene socializacije bi bil največji učinek, če bi se tovrstno večinstitucionalno sodelovanje nadaljevalo v nove projekte, ki bi bili z vse več izkušnjami zanesljivo vedno boljši – z jasnimi sporočili za lokalno in širšo skupnost o nujnosti ponovne uporabe odsluženih materialov oziroma krožnega gospodarstva. Projekt Lesni feniks je po mojem mnenju dovolj domišljen, da bi lahko povzročil kaj pozitivnega in nenadejanega.
